Kaj je zalezovanje?

Zalezovanje so ponavljajoča in neželena dejanja osebe, ki drugo osebo z opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem za vzpostavitev stika nadleguje in s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost te osebe ali njenih bližnjih (angl. stalking). Ko skušamo razumeti zalezovanje, se srečamo še s tremi izrazi: približevanje, opazovanje in zasledovanje.

Večina približevanj med ljudmi je obojestransko želenih in ti niso del težave. Če pa oseba zavrne približevanje druge osebe, se mora ta umakniti. To pomeni, da je bil poskus približevanja zaključen. Gre za ravnanje, ki ni trajno in ni ponavljajoče. Če pa vkljub postavljeni meji nadaljujemo s približevanjem, gre za trajajoče, kontinuirano dejanje, kar je zalezovanje.
Opazovanje pomeni, da je zalezovalec v bližini žrtve in jo opazuje. Žrtev se tega morda niti ne zaveda, zalezovalec pa si ne prizadeva navezati stike z žrtvijo. Na primer, opazovalec sedi ali stoji pred hišo žrtve in jo opazuje, lahko z ali brez tehničnih sredstev.
Zasledovanje je oblika neposrednega fizičnega zalezovanja. Storilec osebo čaka na točno določenih krajih, kjer se žrtev po pričakovanju zasledovalca nahaja, udeležuje se enakih dogodkov, žrtev fizično spremlja.

Z zalezovanjem se storilec žrtvi približa, prestopa njene meje, jo stalno opominja, da je prisoten in da je prepuščena njemu, ter jo tako omejuje in nadzira. K zalezovanju lahko pritegne tudi druge ljudi, npr. otroke, ki pridobivajo informacije o mami in jih predajajo očetu, sorodnike in znance, včasih pa tudi najamejo detektiva ali za zalezovanje komu plačajo. Zgodi se tudi, da je v zalezovanje žrtve vključenih več oseb hkrati.
Načinov zalezovanja je več. Lahko gre za fizično zasledovanje ali vsiljevanje, ko se storilec pojavlja na mestih, kjer se giblje žrtev. To je lahko v okolici njenega doma, delovnega mesta in drugih krajev, kamor zahaja (park, fitnes center, lokal, fakulteta …). Nekateri povzročitelji nasilja opazujejo ali zalezujejo žrtev iz svojega avtomobila, vozijo za njenim vozilom ali ob njem, ustavljajo njeno vozilo ali celo skušajo njen avto izriniti s ceste. Zalezovanje in nadzorovanje potekata tudi prek informacijsko komunikacijske tehnologije - telefonski klici, telefonska sporočila in druga sporočila ali objave na družbenih omrežjih. Zalezovalec lahko znake o svoji prisotnosti pušča pred vrati doma žrtve, za brisalci avtomobila, v poštnem nabiralniku. Včasih pustijo sporočilo, darilo, rože, včasih poškodujejo fasado, nabiralnik, avtomobil … Lahko tudi pričnejo z nadlegovanje žrtvinih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev.
Spodaj je zapisanih nekaj izkušenj zalezovanj, ki so jih uporabnice društva delile s svetovalkami.

»Bivši partner jo je po zaključku zveze večino dni čakal pred službo, pisal ji je ogromno sporočil »naj ga vzame nazaj«, vozil je za njo, svoje vozilo je ustavljal pred semaforjem in šel do njenega vozila, trkal na okno in želel vstopiti, prav tako je spremljal njeno dejavnost na Facebooku …«

»Zalezujejo s klici, SMS, maili, tako, da se vozijo okoli domovanj ali pa tam, kjer se žrtve pogosto nahajajo. So kar prefrigani: če vejo, da gospa hodi s psom na sprehod na določen hrib ali po določeni poti, se oni tam "slučajno" znajdejo (da niti ne moreš trditi, da jo zalezujejo: ja, mogoče se je res čisto slučajno njemu zahotelo sprehoda točno tam ob točno tisti uri).«

»Nekdanji partner in oče otrok se je ob več priložnostih z avtom vozil mimo njene hiše ali mimo bloka njenih staršev, ker je vedel, da bo gospa takrat z otroki pri starših.«

»Hotel je ves čas vedeti, kje se nahaja otrok in kaj počne, ko je pri mami. Od nje je stalno zahteval, da mu o tem natančno poroča. Prav tako jo je zalezoval preko njene socialne mreže, zasliševal je njeno mamo in njunega otroka o tem, kje ona je in kaj počne. Sledil ji je tudi z avtom in jo slikal, če je menil, da se je srečala z drugim moškim. Počutil se je popolnoma upravičenega, da nadzoruje vsak korak njenega življenja in da je ona dolžna, da ga ves čas seznanja glede otroka.«

Kdo zalezuje in zakaj?
Razlogov in motivov za zalezovanje je veliko, zato strokovnjaki_nje, ki preučujejo zalezovanje, delijo zalezovalce v različne tipe: glede na predhodni odnos z žrtvijo, glede na motiv začetka in nadaljevanja z zalezovanjem ter glede na to, ali storilec kaže znake duševne bolezni ali osebnostne motnje. Razumevanje različnih motivacij za zalezovanje, lahko pomaga pri razvoju bolj učinkovitih načinov obravnave zalezovalcev ter pri oceni tveganja za fizično nasilje zalezovalca nad žrtvijo.

Najpogosteje zalezujejo partnerji, možje, nekdanji partnerji, zavrnjeni partnerji, včasih pa tudi znanci, sodelavci in neznanci. Včasih zalezujejo tudi ženske.

Nekdanji partnerji oz. partnerji, ki so bili zavrnjeni, so najpogostejši zalezovalci. Njihov motiv je bodisi želja po ponovni vzpostavitvi odnosa, bodisi želja po maščevanju zaradi prekinitve odnosa ali oboje hkrati. Izkušnje kažejo, da so eni najbolj vztrajnih in vsiljivih zalezovalcev. Zalezovanje je za njih način nadaljevanja odnosa, v katerega so ujeti, kljub močni jezi, ki jo čutijo do »ljubljene osebe«. V času odnosa in po zaključku tega so ponavadi povzročali tudi druge oblike nasilja. Za del zalezovalcev so značilne tudi odvisnostne, narcistične in paranoidne osebnostne poteze in/ali zloraba substanc.

»Gospo nekdanji partner dnevno nadleguje prek telefona. Jo žali, zmerja, komentira njeno življenje, odločitve, jo ponižuje itd., po drugi strani ji piše, da jo ima rad, da si želi biti z njo, velikokrat pod krinko skrbi za otroka in pričakovanja, da bosta zaradi otroka v stiku, izrablja komunikacijo za žaljenje itd. Na dan ji lahko v roku nekaj ur pošlje tudi več kot 50 sporočil.«

Nekateri zalezujejo, ker iščejo intimnost. Lahko je to znanec, bežen znanec ali neznanec, ki je imel prej le bežen odnos z žrtvijo ali pa odnosa sploh ni bilo. Praviloma je zalezovalec brez socialne mreže in osamljen. Cilj zalezovanja je vzpostavitev odnosa z osebo, ki je objekt njegove naklonjenosti, zaželenosti ali za katero je prepričan, da ga ljubi.  Nekateri posamezniki so nesposobni na primeren način vzpostaviti odnos, nekateri pa lahko trpijo za duševno motnjo in so trdno prepričani, da odnos med njimi in žrtvijo bodisi že obstaja ali pa je nekako usojen, da morajo žrtvi samo dovolj dobro pokazati, da so pravi zanjo. V pristopih k žrtvam so zelo vztrajni. Verjamejo, da se bo žrtev vanje zaljubila, če se bodo resnično potrudili. Pri dolgotrajnejšem (neuspešnem) zalezovanju obstaja verjetnost stopnjevanja nasilja.

»Zaposleno na fakulteti je zalezoval študent, ki ni bil vpisan na smeri, kjer je ona predavala. Prihajal je na njena predavanja, čakal in ogovarjal jo je na fakulteti, čakal jo je pred fakulteto in jo hotel spremljati, hotel ji je izročiti prstan... Enkrat so ga varnostniki odstranili iz predavalnice. Zdelo se je, da ni razumel, kaj dela narobe. Ker njene meje ni upošteval, je želela podati prijavo na policiji. Policist prijave ni sprejel, rekel ji je tudi, da kaj če bi študentu dala možnost, da mogoče bi ji bil pa še všeč.«

Motiv zalezovalcev, ki neuspešno poskušajo vzpostaviti odnos, je prisiliti žrtev k vzpostavitvi intimnega, bližnjega odnosa. Zalezovalec na eni strani ni sposoben vzpostaviti odnosa, po drugi strani noče sprejeti zavrnitve. Možno je, da hkrati zalezuje več oseb ali pa si po neuspehu z eno žrtvijo hitro poišče drugo. Zalezovalec lahko stopnjuje nasilje, ko se žrtev upira.

»Gospo je prek SMS sporočil začel nadlegovati zunanji sodelavec podjetja. Prek sporočil jo je vabil na zmenke, čeprav mu je odgovorila, da na zmenek ne bo šla, nato jo je začel spolno nadlegovati. Sprva je poskušala sporočila ignorirati, ko pa ni odnehal, mu je napisala, da se ne počuti dobro, ko prebira njegova sporočila in da naj s tem preneha. Takrat je postal odkrito agresiven, verbalno žaljiv.«

Nekateri ljudje zalezujejo znano ali neznano osebo zaradi maščevanja, ker doživljajo, da jih je žrtev razžalila, jim storila krivico, jim škodovala, ne glede na to, ali je to res ali ne. Motivira jih želja, da žrtev prestrašijo in ji povzročijo stisko. Zalezovalec sebe dojema kot žrtev, ki se mora braniti pred tistim, ki mu je povzročil krivico in je prepričan, da je njegovo vedenje upravičeno. Storilci žrtve dojemajo kot osebe, ki so jih v preteklosti nadlegovale in poniževale. Izbira žrtve je lahko tudi bolj ali manj slučajna. Včasih postane zalezovalec nasilen tudi na druge načine. Ti zalezovalci imajo lahko paranoidno osebnostno motnjo, shizofrenijo ali blodnjavo motnjo.

»Po preživetem nasilju je z otroki odšla od doma. Ko se je bližal začetek kazenskega postopka, je bivši mož prek socialne mreže posredoval vedno več sporočil, naj bo previdna, ker se lahko kaj hudega zgodi. Njegovo zadnje sporočilo je prenesel neznanec, ki jo je fizično napadel in pri tem tudi namerno poškodoval njeno vozilo.«

Nekateri neznanci zalezujejo žrtev zato, da bi jo spolno napadli. Njihov cilj je spolni napad in žrtev se večinoma ne zaveda, da je zalezovana. Zalezovalec je spolno obseden z žrtvijo. Šele na koncu zalezovanja storilec postane fizično  ali spolno nasilen. Ta tip zalezovalca je redek, storilec pa je praktično vselej moški. Zanje so značilne težave s samopodobo, motenost v socialnih ter spolnih odnosih.

Katere so posledice zalezovanja?
Zalezovanje ima na osebe, ki ga doživljajo, različne psihosocialne posledice, lahko pa je povzroči tudi ekonomsko škodo. Med najpogostejšimi posledicami so tako vpliv na duševno zdravje, simptomi anksioznosti (tresenje, razdražljivost, povečana odzivnost na dražljaje, napadi panike, zaskrbljenost, paranoičnost, depresija …). Žrtve zaradi nenehnih telefonskih klicev ali nočnih mor o zalezovalcu trpijo za kronično motnjo spanja. Zalezovanje lahko privede tudi do posttravmatske stresne motnje oz. sindroma travme zalezovanja. Včasih žrtve doživljajo tako stisko, da se pojavijo tudi samomorilne misli.
Fizične posledice, s katerimi se srečujejo žrtve zalezovanja, so pogosti glavoboli, utrujenost, motnje hranjenja, občutki slabosti, prebavne motnje in sprememba telesne teže.

Zaradi izkušenj zalezovanja postanejo žrtve sumničave in zelo previdne v odnosih z okolico v vsakem trenutku dneva. Veliko žrtev zaradi strahu pred ponovnim stikom z zalezovalcem ali zaradi želje po zaščiti svojih bližnjih pred zalezovalcem omeji svoje socialno življenje. Opustijo obiskovanje dejavnostih, prenehajo s šolanjem ali z zaposlitvijo. Izogibajo se določenih krajev, ne srečujejo se več s sorodniki, prijatelji in znanci. Pogosto naletijo tudi na nerazumevajoč odziv socialne mreže, kar lahko še poglobi njihovo stisko in še dodatno prispeva k temu, da se osamijo. Z namenom zaščite in povečanja varnosti se žrtve pogosto odločijo za namestitev dodatne varovalne opreme (videonadzor, varnostne ključavnice, dodatna osvetlitev itd.), pogosto menjajo svoje kontaktne podatke (telefonska številka, elektronski naslov), zamenjajo priimek, avtomobil, spremenijo videz, se preselijo na drugo lokacijo. To poleg ostalih bremen prinese tudi dodatne finančne stroške.

»Na gospo zalezovanje negativno vpliva in ima tudi zaradi tovrstnega nasilja posledice na psihičnem in fizičnem področju: nizko samopodobo, simptomi anksioznosti, tresenje, nenehna zaskrbljenost, pretirana odzivnost na dražljaje, slabše spanje itd., slabša zbranost v službi, ker jo gospod nadleguje tudi med delovnim časom.«

»Zalezovanje je imelo velik negativni vpliv na otroke, ki so očeta, ki ima prepoved približevanja do mame in njih, najprej opazili. Bili so prestrašeni, bali so se, da bo prišel v hišo, jih odpeljal s sabo, ali ugrabil, ko bodo zunaj. Tiste dni so imeli težave s spanjem in nočne more, psihosomatske težave, gospa je opažala, da so bolj zaskrbljeni, tesnobni, razdražljive in nemirni. Tudi gospo je vedenje nekdanjega partnerja prestrašilo, soočala se je z anksioznostjo, paničnimi napadi, poslabšanjem zdravstvenega stanja in kronične bolezni, izkazovala je povečano stopnjo posttravmatske simptomatike, pogosto je podoživljala preživeto nasilje.«

Kako se zaščitimo ob zalezovanju?
Če le lahko, zalezovalcu jasno povemo ali pa napišemo, da odnosa in srečevanj nočemo. Prosimo druge ljudi, da zalezovalcu povejo isto. Sporočilo ponovimo večkrat.
Pišemo dnevnik dogodkov. Če to lahko naredimo na varen način, posnamemo fotografijo ali video posnetek zalezovanja in vse to shranimo z drugimi morebitnimi dokazili.
Osebe, ob katerih se počutimo dovolj varne, prosimo za podporo in spremstvo.
Da bi povečale svojo varnost poskušamo spremeniti nekatere ustaljene vzorce vedenja (odnašanje smeti, prevoz v službo, sprehodi …).
Z ljudmi iz svoje socialne mreže se dogovorimo, da grejo z nami na sprehod, v trgovino …
Spremenimo običajne poti, smo previdnejše pri izstopanju in vstopanju v dom ali službene prostore.
V javnosti se zadržujemo, kjer je več ljudi.
Spremenimo gesla in ponastavimo nastavitve na mobilnih telefonih, menjamo telefonsko številko in elektronski naslov, se odjavimo na  socialnih omrežjih ali blokiramo zalezovalca.
Podamo prijavo na policiji, tja nas lahko spremlja podporna oseba, ki jo sami izberemo.
Sodišče zaprosimo za prepoved približevanja, če gre za zalezovanje s strani (bivšega) družinskega člana.
Priporočljivo je, da si uredimo hiter dostop do telefonske številke policije za primere morebitnih ponovnih srečanj s povzročiteljem_ico.

Vse navedeno so le priporočila, ki jih seveda niste dolžni upoštevati, nekaterim žrtvam pa vseeno pomagajo. Nikakor pa to ne pomeni, da ste soodgovorni za zalezovanje, če priporočilom ne sledite. Zalezovanje je vedno izključna odgovornost osebe, ki zalezuje.

»Žrtve postanejo zelo oprezne, strah jih je, kje ga bodo zagledale, spreminjajo svoje poti in navade. Če ga nekje slučajno vidijo, se potem tistemu kraja izogibajo. Včasih nosijo s sabo kakšen sprej ali kaj takega.«

»Zaradi zasledovanja in zalezovanja je gospa  namestila kamere in alarme, tako se je počutila bolj varno. Potem je izginil njihov pes in so ga čez nekaj časa našli hudo poškodovanega. V tem času je gospa, kljub veljavni prepovedi približevanja, ves čas dobivala pošto od njega. Grozil je tudi njeni mami. Policisti so pregledali hišo in njen avto, če so kje nameščene prisluškovalne naprave. Zaradi zalezovanja je sodišče prejšnjo pogojno kazen spremenilo v zaporno.«

»V teku je kazenski postopek na sodišču (za nasilje v družini, ne prav za zalezovanje). Potekal je tudi postopek po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, v katerem je sodišče izreklo prepoved približevanja in prepustitev stanovanja (ni šlo pa samo za zalezovanje, bilo je tudi drugo nasilje).«

»Šlo je za zalezovanje (bivšega) partnerja. Žrtev se je obrnila na policijo, naredila prijavo,  obveščen in vključen je bil tudi center za socialno delo. Gospoda so službe obravnavale, napotile so ga v program za povzročitelje nasilja. Situacija se je potem uredila, z zalezovanjem je prenehal.«

»Gospa se je poskušala zaščititi tako, da je sporočila ignorira, a to ni pomagalo. Zato je podala prijavo za nasilje in zalezovanje ter poiskala pomoč v nevladni organizaciji. O nasilju in zalezovanju je obvestila tudi center za socialno delo in vložila predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Njena socialna mreža je bila zelo podporna, njo pa je skrbelo, kako zalezovanje vpliva na njih, ker so bili pogosto priče ravnanju nekdanjega partnerja.«

"Žrtev se je poskusila zaščititi tako, da je sprožila pravne postopke (prijava za kaznivo dejanje nasilja v družini, tudi za kaznivo dejanje zalezovanja), o dogajanju in kršitvah prepovedi je obveščala sodišče in svojo odvetnico.«

Kako je zalezovanje pravno prepovedano in sankcionirano?
Zalezovanje je kot oblika nasilja opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini - ZPND (od leta 2016), in v Kazenskem zakonik – KZ-1 (od leta 2015), kjer je določeno, da je zalezovanje  uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog. Če tovrstno obliko nasilja izvaja družinski član, je sodišču mogoče predlagati izrek ukrepa prepovedi približevanja skladno z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini. Družinski člani po tem zakonu so tudi osebe v partnerskem razmerju ne glede na to ali živijo v skupnem gospodinjstvu, torej tudi le "fant in punca". Zakon o preprečevanju nasilja v družini šteje, da so družinski člani tudi, če je razmerje ali skupnost prenehala - torej tudi nekdanji fant, punca, mož, žena ... Lahko pa bo prepoved približevanja izrekla že policija po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije.

Smiselno je, da se žrtev v primeru zalezovanja obrne na policijo, po potrebi tudi na center za socialno delo ali nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja, ter tako sproži ustrezen odziv pristojnih institucij na zalezovanje.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini v osmem odstavku 3. člena opredeljuje zalezovanje kot naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.
Zakonodajalec je leta 2015 v KZ-1 uvrstil nov člen, in sicer člen 134.a, zalezovanje. Kaznivo dejanje izvrši oseba, ki žrtev pozna ali ne. S kaznivim dejanjem po 134.a členu KZ-1 je zakonodajalec želel zavarovati osebne dobrine, zasebnost posameznika in pa tudi pravico do svobodnega gibanja in osebnega dostojanstva. Zalezovana oseba ne izkaže volje oziroma ne soglaša z zalezovanjem, zato se z opisanimi ravnanji posega v njene pravice.

Kazenski zakonik v 134. a členu določa:
(1) Kdor koga drugega ali njegovega bližnjega s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev zalezuje in pri njem ali pri njegovem bližnjem s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če je zalezovana oseba mladoletna oseba ali slabotna oseba, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(3) Pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog.

Katera so razširjena, a netočna prepričanja o zalezovanju?
Človek te zalezuje, ker te ima rad ali ker si mu všeč, torej je zalezovanje znak ljubezni.
»Tej prijateljici so najprej policisti (!) rekli, da kaj ona hoče, a da ga zaprejo, ker je vanjo zaljubljen, pa tudi en prijatelji ji je rekel nekaj v tem stilu.«

Zalezovanje je strašljivo in zoprno, ni pa nevarno.
»Kakšni prijatelji znajo reči, kaj takega kot: pa saj to ni nič takega, saj ti nič noče, a pa res misliš, da ti bo kar kaj naredil?!«

Zalezovanje ni nezakonito, vsak ima pravico slediti drugim ljudem.
»Pristojne službe so zalezovanje tolmačile kot družinski spor in se izgovarjali, da ne morejo nič narediti, saj on lahko pride, kamor želi, saj nima  izrečene prepovedi približevanja.«

Zalezovanje ni nasilje, gre samo za to, da se zalezovalci ali zalezovalke težje sprijaznijo, da nočeš biti več v odnosu z njimi.
»Po ločitvi je bivši mož dostopal do njene elektronske pošte, ker ni bila odjavljena iz računalnik, ki je ostal njemu.  Pridobival je informacije o njeni porabi denarja in ji nato očital, da preživnino porabi zase in ne za otroke. Spremljal je dogodke na Facebooku, ki so zanimali bivšo ženo, in se je namenoma pojavljal na njih, ob tem pa trdil, da je tam naključno.«

Zalezovalca ali zalezovalko je najbolje ignorirati. Prej ali slej bo odnehal_a.
»Bivši partner je več let po zaključku zveze ne pusti na miru. Nekaj let je tudi zato živela v tujini. Od kar se je vrnila, zvoni pri njej doma in ji ves nabiralnik napolni s papirji, smetmi, odpadki, noter ji pusti vse, kar najde na tleh ali kar ukrade.«

Zalezovalcu ali zalezovalki moraš samo jasno reči, naj neha, ali pa ga malo prestrašiti, da mu bo jasno in bo dojel, pa bo odnehal.
»Mama ji je govorila, naj nekaj naredi, da se ustavi zalezovanje, pričakovala je, da se hči z možem pomeni in da bo spet v redu, skratka nerazumevanje in prelaganje odgovornosti na uporabnico. Ko je mož nekajkrat prišel k njenim staršem, je mama se jezila na uporabnico in spet prenašala odgovornost nanjo, da je to zaradi nje in naj ona nekaj naredi, da je ne obremenjuje s tem na stara leta.«

Če izbrišeš svoje profile iz socialnih medijev, s tem onemogočiš zalezovalca. Če jih nočeš izbrisati, je to pač tvoj problem.
»Zelo je spremljal njeno aktivnost na socialnih omrežjih in je pisal žaljive in neprimerne komentarje v zasebna sporočila. Njen mail naslov je zlorablja za pisanje drugim osebam, ki jim je žrtev potem morala pojasnjevati, da sporočil ni napisala ona.«

Najbolje je, da se odseliš ali spremeniš svoj urnik, tako da te zalezovalec ali zalezovalka ne bo več našel_a tam, kjer te je navajen_a najti.
»Ko se je iz varne hiše izselila v najemniško stanovanje v svojem domačem kraju, jo je bivši partner hitro našel, že v nekaj dneh. Predvidevamo, da preko svojih prijateljev, ki so jo videli pred blokom. Pogosto je potem hodil pod njen blok, jo klical, ji zvonil na vrata, metal kamenčke v okno, jo večkrat čakal pred blokom, jo spremljal na sprehodih, na igriščih … Po vsakem hujšem – bolj zoprnem zalezovanju je le to prijavila policiji. Spomladi leta 2021 je vse to dobilo epilog na sodišču. Ovaden je bil za zalezovanje in razpisan je bil narok, na katerem je krivdo priznal. Izrečena mu je bila pogojna kazen zapora za 9 mesecev s preizkusno dobo dveh let. Istega leta jeseni je spet začel z zalezovanjem: hodil okoli bloka, pred vrata stanovanja je zvlekel mizo, prerezal gume na otroškem vozičku in ji na vrata stanovanja vrezal žaljiv napis. Po prijavi na policijo so dogodek obravnavali kot poškodovanje tuje lastnine. Ko je nekoliko kasneje spet prišel v blok in tolkel po vratih ter ji grozil, je uporabnica klicala policijo. Tokrat so ga odpeljali in priprli. Zaradi kršitve pogojne kazni zaradi zalezovanja je bil obsojen in je ostal v zaporu do izteka kazni.«

Če zalezovalec ne grozi, ni nevaren.
»Ko se je zaradi nasilja odselila od doma, ji je mož skoraj vsak dan pošiljal elektronska ali telefonska sporočila.  Sporočila so bila napisani na način, da so na prvi pogled morda delovala ljubeznivo, saj ni bilo groženj, žaljivk, bolj je izražal želje po pogovoru, po nadaljevanju odnosa, obujal je spomine itd, Vmes pa ji je dajal tudi jasna navodila, v koliko časa naj mu odpiše in podobno ter prelagal vso odgovornost nanjo, sebe pa je doživljal kot žrtev njenih preteklih ravnanj.  
Uporabnica se je skušala zaščititi tako, da mu ni odpisovala, razen če je bilo potrebno odgovoriti glede otroka, a ni delovalo. Nne glede na to, ali je odpisala in se odzvala ali ne, je nadaljeval s pritiski prek pisanja, vzpostavljanja stikov z njo in njeno družino…. Poleg tega so jo včasih tudi odrasli otroci prepričevali, naj odpiše ali piše očetu/možu, zaradi njegovega zdravstvenega stanja ali česa drugega.«

Zalezovalci so čudni, osamljeni ljudje s slabimi socialnimi veščinami.

Namesto zaključka: Vsi smo vsaj malo čudni in kdaj tudi osamljeni. Kakršne koli so naše trenutne socialne veščine, mora biti vsakemu jasno, da zalezovanja ne smemo povzročati sami ali ga spregledati pri drugih. Tudi preprečevanje in ustavljanje zalezovanja je delovanje proti nasilju nad ženskami.




Viri:
Kos, Urša (2006). Zalezovanje: diplomska naloga visokošolskega študija. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za varnostne vede]. DKUM. https://dk.um.si/Dokument.php?id=8055&lang=slv

Luberto, S., Meško, G., Bučar-Ručman, A., Umek, P., Areh, I., Kotnik, S., Kos., U. (200-). Načini soočanja žensk z zalezovanjem priročnik za žrtve in strokovnjake : projekt Daphne 04-1/091/W. Research Group on Stalking, [Modena, 200-]

Žuran, Petra (2021). Zalezovanje kot novo kaznivo dejanje : magistrsko delo [na spletu]. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta. [Dostopano 28 oktober 2022]. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=79307