Otroka ne smemo kaznovati z nasiljem

Uporaba nasilja za kaznovanje otroka krši otrokove pravice do spoštovanja njegovega človeškega dostojanstva, telesne nedotakljivosti in do enakega varstva po zakonu. V številnih primerih lahko povzroči resne telesne in psihološke poškodbe pri otrocih; sporoča otrokom, da je nasilje sprejemljiva in primerna strategija za reševanje konfliktov ali za prisiljevanje drugih ljudi do tega, da naredijo, kar nekdo od njih zahteva. Poleg tega je neučinkovito tudi kot sredstvo za discipliniranje. Obstajajo pozitivni načini vzgoje otrok, ki so boljši za otrokov razvoj in prispevajo k izgradnji odnosov, temelječih na zaupanju in medsebojnem spoštovanju.

 

Otroci se učijo s posnemanjem

Vzorci vedenja se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. Starši oz. skrbniki imajo možnost, da prekinejo medgeneracijski prenos nasilnih vedenj. Otroci se od svojih staršev učijo, kako ravnati v določenih situacijah, kako izražati jezo in druga čustva ter kako ustvarjati odnose. Bolj pomembno od tega, kar starš reče (»Ne smeš se tepsti.«) je tisto, kar starš naredi. Otroci, ki odraščajo v družini, kjer je prisotno nasilje, se naučijo, da se z jezo, stresom in napetostjo soočamo z nasiljem.

 

Otroci se v družini učijo odnosov

Otroci se v družini, kjer je prisotno nasilje, naučijo, da gre ljubezen z roko v roki z nasiljem. Naučijo se, da večji in močnejši lahko grozijo in ustrahujejo šibkejše in manjše, naučijo se, da se konflikti ne rešujejo s pogovorom, temveč z nasiljem. Poleg teh dobijo še mnogo drugih napačnih in nefunkcionalnih predstav o odnosih.

 

Posledice nasilja nad otroki

Nasilje slabo vpliva na celoten psihofizičen razvoj otroka. Otroci so lahko prestrašeni, jezni, imajo težave v šoli ali na drugih področjih, slabo spijo. Lahko postanejo agresivni in destruktivni ter nagnjeni h kršenju pravil ali pa pretirano zadržani in podredljivi. Pogosto so socialno izolirani in osamljeni. Težave imajo pri vzpostavljanju zdravih odnosov, lahko so anksiozni in depresivni. Njihova samopodoba je slaba, zaupanje v svet pa omajano. Posledice nasilja se pogosto odražajo tudi v odraslosti - otroci z izkušnjo nasilja v družini so v večji nevarnosti, da razvijejo psihične motnje (depresija, anksioznost …), postanejo odvisni od dovoljenih ali prepovedanih drog, začnejo tudi sami povzročati nasilje, imajo težave pri reševanju konfliktov, postavljanju osebnih mej in podobno.

 

Otrok je žrtev nasilja tudi takrat, ko je nasilju samo priča. Že sama izpostavljenost otroka nasilju kritična za otrokov nadaljnji razvoj.

 

Otroku ne postavljamo mej z nasiljem

Otroci potrebujejo jasne meje, saj jim dajejo občutek varnosti. Odrasli lahko otroku postavljamo meje z nenasilno komunikacijo, ki temelji na spoštljivem odnosu do otrokove osebnosti, na jasnih sporočilih, odločnosti in obvladovanju lastnih neprimernih impulzov.

 

Bistvo vzgoje ni krotiti otroka, temveč ga spodbujati, podpirati, voditi ter mu postavljati meje, na katerih gradimo skupen odnos. Postavljanje mej pomeni, da otroku (upoštevajoč njegove potrebe in želje) na spoštljiv način predstavljamo naša in splošno sprejeta pravila vedenja ter pričakujemo njihovo upoštevanje.

 


Oblike nasilja nad otrokom

  • Zanemarjanje

Zanemarjanje je običajno dolgotrajno, lahko pa je enkratno ali večkratno neskrbno in neustrezno ravnanje staršev ali skrbnic in skrbnikov, ki ne zadovoljijo telesnih, psihičnih, čustvenih, kognitivnih, izobraževalnih in/ali socialnih potreb otroka ali te potrebe zadovoljijo na neustrezen način. Starši, ki zanemarjajo otroka, ne poskrbijo dovolj dobro za osnovne potrebe otroka, otroka ne zaščitijo pred možnimi nevarnostmi in z otrokom ne ravnajo njegovi starosti ustrezno, kar otroku povzroča škodo. Nekateri primeri zanemarjanja so: zanemarjanje otrokove higiene in prehranjenosti, izpostavljanje otroka nevarnostim, puščanje otroka samega, ko tega še ne zmore, opuščanje skrbi za otrokovo varnost, neodzivanje na otrokove potrebe, izpostavljanje otroka nasilju in podobno.

  • Psihično nasilje

Psihično nasilje nad otrokom je zloraba moči ene ali več oseb nad otrokom, ki poteka na besedni in/ali nebesedni ravni in otroka prestraši, poniža, razvrednoti. Ko starš ali druga oseba do otroka povzroča psihično nasilje, ne zadovolji otrokovih osnovnih psiholoških potreb po varnosti, ljubezni, pripadnosti in spoštovanju. Primeri psihičnega nasilja so grožnje, ustrahovanje, žaljenje, kritiziranje otrokove osebnosti, kričanje na otroka, vzbujanje občutkov krivde pri otroku, izoliranje otroka, nerealna ali previsoka pričakovanja, čustveni izbruhi in podobno.

  • Fizično nasilje

Fizično nasilje nad otrokom je enkratno ali ponavljajoče dejanja zlorabe fizične moči, ki ga nad otrokom stori starš ali druga oseba. Nekaj primerov fizičnega nasilja je klofutanje, pretepanje, udarci z roko, metanje predmetov v otroka, tresenje otroka, polivanje otroka z vodo, prisiljevanje otroka h klečanju, pritiskanje otroka ob različne površine in drugo. Fizična zloraba otroka so tudi vsa dejanja, s katerimi starš ali druga oseba zavestno in namerno ne prepreči nastanka poškodb oz. ne zavaruje otroka pred poškodbami, čeprav zazna nevarnost, da se bo otrok poškodoval.

  • Spolno nasilje

Spolna zloraba otroka je vsako dejanje osebe, ki z zlorabo svojega privilegiranega položaja, moči in vpliva nad otrokom, otroka prisili ali zavede v spolnost ali dejanja s spolno konotacijo, z namenom zadovoljitve lastne potrebe po kontroli in moči, lahko tudi z namenom zadovoljitve svojih spolnih potreb. Otroka najpogosteje spolno zlorabi njemu znana odrasla oseba, ki postopno gradi odnos z otrokom in/ali njegovimi starši. Večina oseb, ki spolno zlorabi otroka, je vešča navezovanja stikov z otroki ter se z otroki dobro razume. Spolna zloraba je, na primer, ko oseba načrtno opazuje otroka pri intimnih opravilih (kopanje, opravljanje potrebe, preoblačenje, samozadovoljevanje …) z namenom doseganja vznemirjenja, lastnega užitka in zadovoljevanja svojih potreb; ko je oseba načrtno vpričo otroka gola, se slači pred otrokom, razkazuje otroku intimne dele svojega telesa ali se v prisotnosti otroka dotika intimnih delov svojega telesa, z namenom doseganja vznemirjenja, lastnega užitka in zadovoljevanja svojih potreb; ko odrasla oseba kaže otroku pornografske posnetke ali otroku omogoči ali ne prepreči dostopa do njih; ko se oseba samozadovoljuje v otrokovi prisotnosti, ko opazuje otroka, ki se samozadovoljuje ali ko otroka prisili ali zapelje k vzajemnemu samozadovoljevanju; ko oseba otroku ali v prisotnosti otroka daje neprimerne pripombe, ki se nanašajo ali namigujejo na spolnost in/ali intimne dele njegovega ali otrokovega telesa; ko oseba prisili ali prepriča otroka, da se dotika intimnih delov svojega telesa in/ali intimnih delov telesa odraslega; ko oseba intimno poljublja otroka; ko oseba otipava intimne dele otrokovega telesa in drugo. Pri sumu na spolno zlorabo ni pomembno dejstvo, ali je otrok v aktivnost privolil ali ne. Ne glede na odnos otroka do zgoraj opisanega vedenja, odrasli izkoristi svojo zrelost, starost, zaupanje, ki ga do njega goji otrok.

 

Več o spolnih zlorabah otrok si preberite v naši publikaciji Preprečevanje in prepoznavanje spolnih zlorab otrok.

  • Ekonomsko nasilje

Ekonomsko nasilje nad otrokom zajema različne oblike zlorabe moči s pomočjo sredstev za preživetje, oziroma odrekanje pravic, povezanih s sredstvi za preživetje. Dejanja ekonomskega nasilja nad otrokom vključujejo »uporabo otrok za delo ali za druge dejavnosti ali izkoriščanje njihovega dohodka. To zajema tudi delo otrok, otroško prostitucijo, ugrabitev otrok in/ali prodajo otrok z namenom delovnega izkoriščanja.«* Zelo pogosta oblika ekonomskega nasilja nad otroki je tudi neplačevanje preživnine, ki je prav tako kaznivo dejanje.

 

Otrok lahko doživlja ekonomsko nasilje tudi s strani vrstnikov_ic ali sorojencev_k. Najpogosteje gre za odvzem žepnine, jemanje, skrivanje ali uničenje stvari in podobno.

 

* Kaljenje. Preprečevanje nasilja v družini (2010), št. 10. Ljubljana: Skupnost CSD Slovenije

 

Kako se odzvati, ko otrok spregovori o nasilju?

Pogosto se znajdemo v zadregi, kako ravnati, ko otrok spregovori z nami o nasilju, ki ga doživlja v svoji družini ali med vrstniki_cami. Ponujamo vam nekaj opornih točk:

  1. Pomembno je, da se odzovete umirjeno in tako krepite otrokovo zaupanje vase in v vas.
  2. Pomembno je, da otroku verjamemo. Ne zaslišujte, ne postavljajte podvprašanj, ki izražajo dvom. Izražajte zanimanje.
  3. Poudarite, da za nasilje ni odgovoren on.
  4. Pohvalite ga, da je o svoji izkušnji nasilja spregovoril. Za to je potrebno veliko poguma.
  5. Otroku povejte, kako boste ukrepali in mu razložite, zakaj je pomembno, da ukrepate. Pri tem mu ne obljubljajte stvari, ki jih ne boste mogli narediti.
  6. Ukrepajte! Z nasiljem čim prej seznanite pristojni center za socialno delo, policijo ali tožilstvo. Le tako boste lahko pripomogli, da se bo nasilje ustavilo.
  7. Situacije ne poskušajte rešiti sami (s pogovorom s starši ali kako drugače).

Kaj storiti, ko otrok spregovori o spolni zlorabi?

Otroci, še posebej majhni, o zlorabi ne lažejo. Bolj pomembno je, da mu takoj pomagamo, kot da ugotavljamo, ali laže.

 

Pomembno je, da otrokovo namigovanje na zlorabo in druge znake, ki kažejo na to, vzamemo skrajno resno in takoj poiščemo pomoč. Odrasli si pogosto očitajo, da zlorabe niso prej opazili. Ljudje dejstva o zlorabi težko sprejmemo. Poleg tega zloraba dolgo ostane skrita, ker storilci najdejo učinkovita sredstva, da jo obdržijo v tajnosti. Soočenje, da smo sami ali da je otrok preživel spolno zlorabo, pretrese sistem, na katerem temelji občutek osebne varnosti in stalnosti, zato je vsako razkritje povezano s hudo stisko. Še posebej zato, ker je storilec navadno človek, ki je družini blizu in ga do razkritja vidimo v povsem drugačni vlogi.

 

Naloga zaupne osebe ni, da išče dokaze in se na podlagi tega odloči, ali bo ukrepala ali ne. Ukrepati mora že na podlagi suma in informacijo predati centru za socialno delo ali policijski postaji.

 

Druge organizacije za pomoč otrokom v primerih nasilja
Glej povezave

 

Preberite tudi

LJUBLJANA

 Vojkova cesta 1, Ljubljana

 01 4344 822

 031 770 120

 059 09 57 66

 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

TRR ZA DONACIJE:

SI56 0204 4001 3446 380

Matična št: 1160656

Davčna št: 91885566

STATUS HUMANITARNE ORGANIZACIJE

ENOTA KOPER

 Vojkovo nabrežje 10, Koper

 05 6393 170

 031 546 098

 05 6393 180

 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

© 2019 Društvo za nenasilno komunikacijo. Vse pravice pridržane.