Nenasilna komunikacija vzpostavlja in ohranja sorazmerje moči.

• Kaj je nenasilna komunikacija?
• Nenasilno reševanje konfliktov odnosom koristi
• Ključno je sodelovanja obeh strani
• Nenasilne komunikacije se učimo

Kaj je nenasilna komunikacija?

Nenasilno komuniciranje oz. sporazumevanje je način komunikacije, pri kateri človek izraža svoje želje, čustva, potrebe ter mnenja na način, da se sam v celoti izrazi in da se obenem sogovornik čuti sprejetega, slišanega, predvsem pa varnega. Bistvo je komunikacija, ki za nikogar ni ogrožajoča. Gre za postavljanje svojih osebnih mej, z zavedanjem, da imajo tudi drugi ljudje osebne meje, ki jih moramo upoštevati. Nenasilna komunikacija je zelo pomembna za uspešno reševanje konfliktov. 

Nenasilno reševanje konfliktov odnosom koristi

Konfliktom se v medčloveških odnosih ne moremo izogniti. Zmotno je prepričanje, da konflikti oslabijo ali poškodujejo medčloveške odnose. Dobro rešeni konflikti, pri katerih sta obe strani zadovoljni, tako s potekom reševanja konflikta kot z rešitvijo samo, osvežijo in poglobijo odnose. Reševanja konfliktov na nenasilen način se da naučiti.

Ključno je sodelovanja obeh strani

Ni koristno, če se lotimo reševanja konflikta z mislijo na zmago ali izgubo. Ugodno razrešen konflikt nima zmagovalcev in poražencev, temveč dve osebi, ki sta zadovoljni s tem, kako se je konflikt rešil. Če za rešitev konflikta uporabimo nasilje, bomo hitro dosegli, kar želimo, a bomo pri tem prizadeli sočloveka in poškodovali odnos. Zato nasilje na dolgi rok škoduje tudi tistemu, ki ga povzroča. 

Nenasilne komunikacije se učimo

Nekaj pravil nenasilne komunikacije, ki se jih lahko vsak izmed nas nauči uporabljati: 

• Kritika naj bo samo dobronamerna, namenjena temu, da bi človek spremenil svoje vedenje do nas ali drugih. Kritika, s katero želimo človeka prizadeti in negativno vplivati na njegovo samozavest, slabo vpliva na človekovo motivacijo za spremembo in je nekonstruktivna.
• Vedno kritiziramo človekovo vedenje in ne osebnosti. Ko kritiziramo, kritiziramo točno določeno vedenje in ne posplošujemo. Povemo tudi, kakšno spremembo vedenja želimo. Rečemo na primer: "Prosim, da pospraviš za sabo," in ne "Zakaj si tako nemarna?". Rečemo: "Ni mi všeč, da si zamudil." Ne rečemo: "Popolnoma nezanesljiv si!"
• Pogovor usmerjamo na to, kaj želimo in pričakujemo in ne na to, česa ne želimo in ne pričakujemo. Namesto, da rečemo "O tem zdaj ne bova govorila," recimo raje: "Predlagam, da o tem govoriva, ko končam z delom." Človeku tako jasno povemo, kakšno alternativo imamo v mislih.
• Izražamo svoje občutke, čustva. Teh nihče ne more zanikati in tudi sami moramo dosledno sprejemati čustva drugih. Čustva enostavno so, ne moremo jih uničiti. Vsa so koristna, ker nam govorijo o tem, kako na nas vplivajo nekateri dejavniki. Raziskujmo sami sebe, kako se počutimo in kaj želimo. Tako bomo lažje postavljali meje in razvijali odnose, v katerih se bomo počutili dobro.
• Cilj reševanja konflikta ne sme biti, da bi človeka premagali. Smisel reševanja konflikta je doseči dogovor, da se bosta oba v odnosu počutila bolje.
• Pomembno je, da se do človeka vedemo spoštljivo, tudi kadar se z njim ne strinjamo. 
• Držimo se pogovora o težavi, zaradi katere smo pogovor načeli in ne vpletamo drugih težav, ki pozornost preusmerijo drugam. Ne očitamo stvari za nazaj.
• Spoštujemo osebne meje drugega. Ko nam nekdo postavi mejo ali kritizira naše vedenje, to počne iz svojih potreb in ne ker misli, da smo slabi ali da nas ne mara. Zavedamo se, da kritika vedenja ni zavrnitev nas samih.
• Ljudem pokažemo, da nam je njihovo počutje pomembno. Aktivno poslušamo sogovornika, kar pomeni, da sledimo temu, kar govori. Včasih pomaga, da povzemamo njegove_njene besede in na ta način preverjamo, če smo prav razumeli, kar je povedal_a. Tako lahko preprečimo veliko nesporazumov. Sogovornik_ca ima možnost slišati, kako smo dojeli to, kar je povedal.
• Sprejmimo odgovornost za svoje vedenje.
• Izogibamo se avtomatičnim odzivom na vedenje ali besede sogovornika_ce. Kadar se ponavljajo konflikti na isto temo, bodimo kreativni pri iskanju novih odzivov. Poiščimo nove načine komunikacije.
  To ne velja za odnose, kjer je prisotno nasilje. Žrtve nasilja praviloma ves čas spreminjajo svoje vedenje in svoje odzive, da bi tako preprečile nasilje, a s tem nasilja ne morejo ustaviti. Povzročitelj namreč ni nasilen zaradi njihovega vedenja, temveč zaradi svojih prepričanj, ki mu dovoljujejo in upravičujejo uporabo nasilja. Edina oseba, ki lahko ustavi nasilje, je povzročitelj nasilja ali državni organi, ki ga, vsaj začasno, ustavijo s svojimi sankcijami.
• Upoštevamo formulo nenasilne komunikacije:
  - povemo, kaj smo opazili,
  - povemo, kaj ob opaženem čutimo,
  - povemo, katere naše potrebe so povezane s tem, kar smo občutili,
  - povemo predlog, prošnjo, pričakovanje.