Trgovina z ljudmi in spolno izkoriščanje

Nasilje nad starejšimi

Nasilje v LGBT partnerskih zvezah

Nasilje nad moškimi

Nasilje nad LGBT populacijo

Nasilje nad hendikepiranimi osebami

Vrstniško nasilje (ang. bullying)

Diskriminacija

Mobbing

Nasilje med zmenkanjem

Institucionalno (strukturno) nasilje

Nasilje preko informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)

Zalezovanje (ang. stalking)

V Sloveniji se s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi ukvarjajo sledeče organizacije:

Društvo Ključ, center za boj proti trgovini z ljudmi

Slovenska Karitas, program Oskrba žrtev trgovine z ljudmi

Več o trgovini z ljudmi si lahko preberete tu:

Društvo Ključ, center za boj proti trgovini z ljudmi

Vlada Republike Slovenije

O nasilju nad starejšimi, torej tistimi, ki so starejši od 65 let, ni dovolj podatkov in raziskav. Po podatkih policije nasilje nad starejšimi narašča, protokoli za ravnanje pa niso na voljo. Delež starejših ljudi v družbeni strukturi se povečuje, zato se tudi vedno pogosteje srečujemo z različnimi oblikami nasilja nad starejšimi. Pojavlja se tako znotraj družinskih odnosov kot tudi s strani institucij ali tretjih oseb.

O institucionalnem nasilju nad starejšimi govorimo takrat, ko se nasilje dogaja v institucionalnem okolju, na primer v domovih za starejše, bolnišnicah, zavodih. Povzročitelji ali povzročiteljice so lahko svojci, zaposlene/i v instituciji, na primer negovalno osebje ali sostanovalci, sostanovalke.

Populacija starejših ima omejene možnosti samostojnega reševanja svoje stiske (morebitne zdravstvene težave, odvisnost od pomoči drugih ipd.), zato je še toliko pomembneje, da se jo sliši in ustrezno ukrepa.

Izsledki raziskave Urada za enake možnosti so pokazali, da so najpogostejše oblike nasilja nad starejšimi zanemarjanje (npr. odtegovanje življenjsko nujnih stvari), telesna ali fizična zloraba (klofutanje, lasanje, udarci, porivanje, stresanje...), psihična ali čustvena zloraba (zmerjanje, poniževanje, žaljenje, grožnje, zaklepanje v hišo oz. v stanovanje, odrekanje stikov z ljudmi ipd.), finančna ali materialna zloraba (kraja denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisa starejše osebe, prisila k podpisu pogodbe, oporoke...).

Tako kot pri drugih vrstah nasilja, se tudi pri nasilju nad starejšimi srečujemo s sledečimi težavami: nasilje se dogaja v domačem okolju in ga nihče ne prijavi, mnogi starejši so slabo informirani o možnostih pomoči v primeru doživljanja nasilja, pogosto so izolirani, prevevajo jih občutki sramu, ponižanosti, zaradi česar o svoji izkušnji težko spregovorijo, situacijo pa otežuje tudi družbena toleranca do nasilja ter otežen dostop do pomoči.

Mednarodna mreža za preprečevanje nasilja nad starejšimi ljudmi, ustanovljena leta 1997 v Kanadi, je dala pobudo za Svetovni dan osveščanja o nasilju nad starejšimi, ki ga tako po svetu kot v Sloveniji zaznamujemo vsako leto 15. junija. Državni zbor Republike Slovenije ob tej priložnosti vsako leto pripravi posvet o nasilju ned starejšimi.

Če ste starejša žrtev nasilja, se lahko obrnete po pomoč na nevladne organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja, ali na pristojni Center za socialno delo.

Koristne povezave:

Oddaja o nasilju nad starejšimi

O posvetu v Državnem zboru o nasilju nad starejšimi

Prispevek s posveta

Spletna stran, namenjena starejšim

Pojasnilo: Izraz LGBT je kratica, sestavljena iz angleških besed za lezbijke, geje, biseksualce in transeksualce.

Čeprav pri nas ni na voljo raziskav, ki bi se ukvarjale z nasiljem v LGBT partnerskih zvezah, tuje raziskave kažejo, da se prisotnost nasilja v LGBT zvezah giblje okoli 25 %, torej gre za podoben odstotek kot v heteroseksualnih partnerstvih. Nasilje v LGBT odnosih ima prav tako enako dinamiko, veliko pogosteje pa ostaja prikrito in neprijavljeno, saj se žrtve poleg doživljanja nasilja soočajo še z dodatnimi težavami:

Poleg oblik nasilja, prisotnih v heteroseksualnih partnerskih zvezah, ste v LGBT partnerstvih žrtev nasilja tudi, če vaš partner/partnerka:

• grozi, da bo izdal/a vašo spolno usmerjenost v vaši službi ali ljudem, s katerimi o tem ne želite govoriti,
• vas prepričuje, da vam zaradi vaše spolne usmerjenosti pristojne inštitucije in organi ne bodo pomagali,
• vas prepričuje, da je nasilje v neheteroseksualnih odnosih nekaj običajnega,
• vas prepričuje, da boste z odhodom iz nasilnega odnosa ali s tem, da o nasilju spregovorite, izdali LGBT skupnost in druge ljudi prepričali, da so takšne zveze odklonske,
• opravičuje svoje nasilje s tem, da vas prepričuje, da niste zares gej, lezbijka, biseksualec/ka ali transspolna oseba.

Tudi, če živite v istospolni partnerski zvezi, se nasilje, ki ga doživljate obravnava po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini.

Koristne povezave:

Škuc LL

Galfon

Društvo DIH, društvo za integarcijo homoseksualnosti

Gay Men's Domestic Violence Project

Društvo informacijski center Legebitra

Raziskave kažejo, da večino nasilja, ki se dogaja v partnerskih odnosih, povzročijo moški. Moški so pogosteje žrtve nasilja s strani drugih moških, predvsem, kadar gre za kaznivo dejanje nasilništva. Lahko so tudi žrtve spolnega nasilja, predvsem na vojnih območjih ali v zaprtih sistemih kot je zapor. Raziskava pod vodstvom dr. Gorazda Meška je pokazala, da je posilstvo moških že od nekdaj sestavni del življenja v zaporih. Za takšna dejanja med zaporniki še vedno obstaja »strogo pravilo« molka, kar pojasni zelo nizko število prijavljenih primerov spolnih napadov v zaporih. Dodaten dejavnik je strah pred stigmatizacijo, ko bo zapornik, žrtev spolnega nasilja, ponovno na svobodi, in posledic znotraj zapora.

Obstaja tudi določen odstotek moških, ki so žrtve nasilja s strani svoje partnerke. Tudi tovrstno nasilje je nesprejemljivo, pri njegovi obravnavi pa je dobro poznati razlike med nasiljem, ki ga povzročajo ženske in nasiljem, ki ga povzročajo moški:

• Nasilje, ki ga povzročajo ženske nad moškimi, nima hujših telesnih poškodb.
  Ženske pogosteje uporabljajo psihične oblike nasilja. Umori partnerjev, o katerih lahko občasno beremo v dnevnem časopisju, so praviloma posledica dolgoletnega nasilja s strani moškega, žrtve umora, nad žensko, storilko umora, in ne obratno. Pogosto so storjeni v samoobrambi ali so odgovor na nemoč pri soočanju z nasiljem s strani partnerja.
• Moški pravijo, da se, ko ženske kričijo nanje, ne počutijo zelo fizično ogrožene.
• Moški vzroke za nasilje praviloma eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi. Ženske zato hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje in je z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj.
• Nasilje moških je v družbi še vedno prepogosto tolerirano, ker naj bi se skladalo z vlogo moškega, zato ženske, ki povzročajo nasilje, občutijo večji sram in občutek krivde. Posledično so bolj motivirane za spremembo vedenja.

Moški lahko doživljajo nasilje tudi s strani svojega partnerja v istospolni partnerski skupnosti. Tuje raziskave kažejo, da je nasilje v moških homoseksualnih zvezah prisotno v enaki meri kot v heteroseksualnih partnerstvih. Več o tem si lahko preberete na angleški strani neprofitne organizacije Gay Men's Domestic Violence Project.

Če ste gej, biseksualec ali transspolna oseba, ste žrtev nasilja tudi, če vaš partner:

• grozi, da bo izdal vašo spolno usmerjenost v vaši službi ali ljudem, s katerimi o tem ne želite govoriti,
• vas prepričuje, da vam zaradi vaše spolne usmerjenosti pristojne inštitucije in organi ne bodo pomagali,
• vas prepričuje, da je nasilje v neheteroseksualnih odnosih nekaj običajnega,
• vas prepričuje, da boste z odhodom iz nasilnega odnosa ali s tem, da o nasilju spregovorite, izdali LGBT skupnost in druge ljudi prepričali, da so takšne zveze odklonske,
• govori, da so moški nasilni po naravi,
• opravičuje svoje nasilje s tem, da vas prepričuje, da niste zares gej, biseksualec ali transspolna oseba.

Če ste moški, žrtev nasilja, se lahko vključite v svetovalni proces na Društvu za nenasilno komunikacijo.

Koristne povezave:

Men's Advice Line

Gay Men's Domestic Violence Project

Društvo za integarcijo homoseksualnosti - DIH

Zapor: družba znotraj družbe - pogled obsojencev na odnose in življenje v zaporu

Nasilje nad LGBT populacijo

Izraz LGBT je kratica, sestavljena iz angleških besed za lezbijke, geje, biseksualce in transeksualce. Amnesty International Slovenija na podlagi raziskav ugotavlja, da nasilje nad LGBT populacijo lahko razvrstimo v naslednje skupine:

• nasilje države (zakoni, kriminalizacija, pazniki v zaporih itd.),
• nasilje v javnosti (verbalno ali fizično, spolno nasilje, delikti nad lastnino...),
• nasilje v družini (nesprejemanje spolne usmerjenosti otroka s strani staršev...),
• nasilje v družbi ljudi po lastni izbiri (stigmatizacija v krogu prijateljev, nasilje v partnerskih zvezah...),
• nasilje na delovnem mestu (zavrnitev službe, prekinitev pogodbe, mobing...).

Nadalje ugotavlja, da se je v zadnjih letih zgodil pozitiven premik v smeri dekriminalizacije homoseksualnosti. Vendar pa je bilo v letu 2002 še vedno več kot 80 držav ali območij, kjer je sporazumno homoseksualno razmerje dveh odraslih oseb v zasebnosti kaznivo dejanje. V nekaterih državah so istospolno usmerjeni obsojeni celo na smrtno kazen. Več informacij o tem, ali je v določeni državi homoseksualnost kazniva, najdete tu. 

Ustava Republike Slovenije v 14. členu zagotavlja enakost vseh državljanov in državljank, ne glede na osebne okoliščine. Kazenski zakonik Republike Slovenije pa v 141. členu izrecno prepoveduje diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. Kaznuje se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta, če diskriminira uradna oseba, pa z zaporom do treh let.

Policija ne vodi posebne statistike pojavnosti homofobnega nasilja, prav tako se predvideva, da veliko homofobnega nasilja zaradi strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti ni prijavljenega. Nekaj podatkov o pojavnosti lahko dobimo iz raziskav, ki so bile izvedene v Sloveniji.

Rezultati raziskovalnega projekta Mirovnega inštituta z naslovom Vsakdanje življenje gejev in lezbijk, so pokazali, da je bilo 53 % vprašanih zaradi svoje spolne usmerjenosti že žrtev nasilja. 91% jih je doživelo psihično nasilje, 24 % fizično nasilje in 6% spolno nasilje. Najpogosteje, v 61 %, so povzročitelji/ce nasilja neznanci na ulici, v baru ali drugem javnem prostoru. Lezbijke so pogosteje kot geji izpostavljene nasilju s strani staršev ali sorodnikov/sorodnic. Podobno kažejo podatki ankete, ki sta jo leta 2001 izvedla lezbična sekcija ŠKUC-LL in ILGA-Europe. Skoraj polovica od 172 anketiranih je bila žrtev nasilja ali nadlegovanja zaradi spolne usmerjenosti. Raziskovalno-aktivistični projekt Legebitre Povej naprej! je v svoji anketi med LGBT populacijo ugotovil, da so bile 71% vprašanim kršene njihove človekove pravice. 67, 6 % respondentov/respondentk je povedalo, da so bile/i že deležni psihičnega nasilja (zmerjanje, ignoriranje oz. izključitev iz družbe, grožnej s fizičnim nasiljem...).

V poročilu o nekoliko novejši raziskavi, ki je preučevala homofobno nasilje v Sloveniji v letih 2007 in 2008, Dr. Alenka Švab v svojem članku Sprejeti med prijatelji, zavrnjeni v družbi - istospolna partnerstva v Sloveniji (2005) ugotavlja, da je pri gejih in lezbijkah prisoten izrazit strah pred razkritjem svoje spolne usmerjenosti v širšem družbenem okolju. Številni/e se vsakodnevno srečujejo s težavo, kako se izogniti homofobičnim reakcijam družbe. Te reakcije se lahko kažejo v obliki fizičnega nasilja, šikaniranja ali žaljenja, lahko pa so bolj prikrite in se kažejo kot ignoriranje, pomenljivi pogledi in podobno. Vse to povzroči nenehno izpraševanje in samocenzuro, kdaj izražati intimnost in kdaj ne. Posledica nesprejemanja spolne orientacije s strani širše družbe je tudi nenehen stres, v katerem se znajdejo neheteroseksualno usmerjene osebe. Pomembno je, da se žrtve zavedajo, da za nasilje niso krive same in da ga niso sprožile s svojo spolno orientiranostjo.

Homofobno nasilje lahko prijavite anonimno ali poimensko na spletni strani Roza alarm, ki je namenjena prijavam, obveščanju in poročanju o nasilju, zlorabah in diskriminacijah, katerih žrtve so lezbijke, geji, biseksualci/ke ter transspolne in transseksualne osebe.

Koristne povezave:

Zloženka Kaj storiti, če ste žrtev homofobnega napada?

Društvo informacijski center Legebitra

Društvo za integracijo homoseksualnosti DIH

Cafe Open, gejem, lezbijkam in transseksualcem prijazen bar

SiQRD, Slovenian Queer Resources Directory

Škuc LL

Škuc Magnus

Amnesty International Slovenija

Pojasnilo: V slovenščini se za označevanje oseb s hendikepom uporabljata predvsem dva izraza, in sicer izraz hendikep oziroma hendikepiranost ter izraz invalid oziroma invalidnost. Dva različna izraza sta posledica dveh različnih konceptov pri obravnavi oseb s hendikepom. Izraz invalid se uporablja v zakonodaji in pri invalidnih organizacijah. Pojem hendikepa uporablja Društvo za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) ter mnogi teoretiki (Dušan Rutar, Elena Pečarič, Darja Zaviršek). Pojem hendikepa ima veliko širši pomen kot pojem invalidnost. Pojem invalid je v prvi vrsti medicinska kategorija, saj se veže predvsem na posameznikove fizične sposobnosti oz. nesposobnosti v odnosu do njegove delovne zmožnosti. Invalidnost praviloma traja celotno življenjsko obdobje, saj gre za stanje organizma, ki je nastalo zaradi bolezni, poškodbe ali pa je prirojeno. Pojem hendikep pa se veže tudi na sposobnost "normalnega" vključevanja v družbo in na položaj posameznika in posameznice v njej, saj gre za socialni model poimenovanja, ki izhaja iz tega, da je človek del socialnega okolja. Poleg tega ima beseda invalid v svoji osnovi negativno oznako, ne le v slovenščini, temveč tudi v ostalih jezikih, zato menimo, da je izraz hendikepiran/a oz. oseba s hendikepom, primernejši od izraza invalid/ka.

Zaradi specifičnih ovir, ki so posledica gibalnih, senzornih ali komunikacijskih okvar, oziroma motenj v duševnem razvoju, predstavljajo hendikepirane osebe ranljivo skupino, ki je še bolj izpostavljena različnim oblikam nasilja. Nasilje se dogaja tako v družini kot tudi znotraj institucij.

Kot navaja Akcijski program za invalide 2007 - 2013, so "nasilju in diskriminaciji še posebej izpostavljene ženske kot ranljiva skupina, zato so potrebni ukrepi, da se jim omogoči polnopravno uživanje pravic. Invalidne ženske doživljajo poleg ovir in stereotipov, ki se nanašajo na invalide, tudi diskriminacijo, povezano s spolom."

Še ne dolgo nazaj v Sloveniji ni bilo varnih namestitev, prilagojenih gibalno oviranim žrtvam nasilja. Društvo SOS telefon je bilo prvo, ki je v sodelovanju z Društvom gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija odprlo varno hišo, ki je prilagojena za ženske, žrtve nasilja, ki so gibalno ovirane. Na pobudo Društva gibalno oviranih invalidov Vizija je bilo odprto tudi prvo zatočišče za invalidne ženske in starejše osebe, ki v domačem okolju doživljajo nasilje. Imenuje se Hiša zaupanja in je arhitekturno povsem prilagojena potrebam gibalno oviranih oseb. Hiša sprejema tudi gluhe ženske, ki potrebujejo začasno zatočišče. Več o tem lahko preberete tukaj.

Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, s sedežem na Slomškovi ulici 3c v Slovenskih Konjicah (tel: 03/575 40 60, fax: 03/575 51 72, GSM: 041 683 133) se predstavi kot invalidska organizacija z delovanjem na državni ravni. Prednostno področje njihovega dela je uresničevanje pravic žensk z izkušnjo nasilja v družini. V ta namen izvajajo Dolgoročni program socialne preventive - nasilje nad gibalno oviranimi ženskami. V organizaciji Društva gibalno oviranih invalidov Vizija je 14. septembra 2011 potekal tudi strokovni posvet o nasilju nad invalidnimi osebami. Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti je na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, 25. novembra 2008, organiziral posvet Nasilje nad invalidnimi osebami. Več o tem lahko preberete tukaj.

Koristne povezave:

Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija

Varuh človekovih pravic RS

YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa

Društvo študentov invalidov Slovenije

Vrstniško nasilje je nasilje, kjer sta tako povzročitelj/ica kot žrtev vrstnika ali vrstnici. Najpogosteje gre za razne oblike fizičnega nasilja (odrivanje, omejevanje gibanja, pluvanje, pretepanje), psihičnega nasilja (zmerjanje, žaljenje, osamitev, grožnje, žaljivi napisi in podobno) ali ekonomskega nasilja (izsiljevanje za denar ali druge materialne dobrine). Najpogosteje so povzročitelji/ce v domačem okolju žrtve nasilja.

Vrstniškega nasilja, torej dalj časa trajajočega trpinčenja, ne gre zamenjevati za konflikt med vrstniki/icami. Konflikti med vrstniki/icami so običajen pojav in jih lahko otroci in mladi rešijo sami, saj med osebami v konfliktu ni izrazitega neravnovesja moči. Pri nasilju gre za zlorabo moči ene osebe nad drugo osebo, ki se pred povzročiteljem/ico ne more sama braniti, zato je nujen poseg odraslih oseb.

Kako prepoznamo žrtev vrstniškega nasilja

1. Boji se prihajati v šolo ali odhajati iz nje, spremeni svojo običajno pot, zato zamuja ali pa prihaja v šolo zelo zgodaj.
2. Na šolskih izletih je vedno v bližini učiteljice ali učitelja in se od njiju noče oddaljiti.
3. Starše prepriča, da jo spremljajo v šolo in čakajo ob koncu pouka, začne neopravičeno izostajati od pouka, poslabša se ji učni uspeh.
4. Ima poškodovano šolsko opremo ali je celo nima, tekom dne »izgubi« kos oblačila.
5. Starši opazijo, da je nenadoma postala zadirčna in groba.
6. Je lačna po odmoru za malico oz. kosilu (nekdo ji je vzel malico ali denar zanjo).
7. Se zapre vase, začne jecljati, ima izredno slabo samopodobo. Zdi se, da je vznemirjena in nervozna, preneha jesti, ne pridobiva na teži - govori o samomoru ali ga celo poskuša narediti.
8. Začne krasti denar drugim otrokom (to zahteva povzročitelj/ica).
9. Odklanja pogovor ali si izmisli neverjetno zgodbo, da bi jo pustili pri miru.
10. Ima nepojasnjene modrice, odrgnine in druge poškodbe.

Povzeto iz Zabukovec Kerin, Katja: Vrstniško nasilje v šoli, Nasilje - Nenasilje, 2002.

Kako se pogovarjamo z otrokom, ki je žrtev vrstniškega nasilja?

1. Na pogovor se pripravimo.
2. Otroka vzpodbudimo, da pove, kaj doživlja.
3. Pozorno ga poslušamo in ne prekinjamo njegove izpovedi.
4. Pomembno je, da dobi občutek varnosti in zaupanja do nas. Čutiti mora, da ga bomo podprli oz. zaščitili ne glede na vsebino izpovedi.
5. Ne pokažimo, da smo šokirani, ko nam zaupa, kaj se mu je zgodilo.
6. Povejmo mu, da za nasilje ni kriv on, ampak je zanj odgovorna oseba, ki nasilje povzroča.
7. Izogibajmo se vprašalnici ZAKAJ. Zveni zasliševalsko in obtožujoče.
8. V pogovoru ne obtožujmo osebe, ampak dejanja povzročitelja nasilja.
9. Pohvalimo ga, da je zbral toliko moči in se nam zaupal.
10. Spoštujmo njegova čustva: povejmo mu, da so normalna in da se mu jih ni potrebno sramovati.
11. Skupaj naredimo načrt za nadaljnjo preprečevanje nasilja: kaj naj stori, če ponovno pride do nasilja – kako se lahko zaščiti, h komu lahko steče po pomoč, koga lahko pokliče.
12. Poiščimo oz. pogovorimo se o pozitivnih osebah v njegovem (šolskem) vrstniškem okolju (vrstnike, prijatelje, učitelje/ice itd.) ob katerih se otrok počuti varnega.
13. O dogajanju obvestimo razredničarko in šolsko svetovalno službo.

Povzeto iz Zabukovec Kerin, Katja: Vrstniško nasilje v šoli, Nasilje - Nenasilje, 2002.

Na Društvu za nenasilno komunikacijo ponujamo mladim povzročiteljem nasilja program Zmorem drugače - vodena skupina za mlade fante, ki se vedejo nasilno. Več o tem lahko preberete tu. Prav tako pripravljamo delavnice tako za otroke kot za strokovne delavke in delavce v šolstvu, ki so lahko prilagojene specifični težavi na šoli ali v posameznem razredu. Več o tem lahko preberete tu.

Dober vir informacij je tudi spletna stran projekta Za nenasilje.

Mladi v stiski lahko pokličejo tudi na Telefon za otroke in mladostnike – Tom, ki je namenjen otrokom in mladostnikom, ki se v obdobju otroštva in mladostništva soočajo z izzivi in pastmi odraščanja ter tudi tistim, ki so ogroženi in imajo kakršnekoli težave in probleme. Brezplačna telefonska številka je: 080 12 34.

Diskriminacija pomeni neenako obravnavo posameznice ali posameznika v primerjavi z nekom drugih zaradi njene/njegove rase, narodnosti, spola, etnične porekla, jezika, invalidnosti, spolne usmerjenosti, starosti, izobrazbe, materialnega stanja ali katerekoli druge osebne okoliščine.

Diskriminacija je lahko neposredna ali posredna. O neposredni diskriminaciji govorimo, kadar je posameznica oziroma posameznik v primerljivi situaciji obravnavan manj ugodno kot nekdo drug zaradi svoje narodnosti, rase, etničnega porekla, spola, zdravstvenega stanja, invalidnosti, jezika, verskega ali drugega prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, gmotnega stanja, družbenega položaja ali katerekoli druge osebne okoliščine (primer je npr. neenako plačilo za isto delo, če ga opravlja moški ali ženska, oglas za delo, ki ponuja zaposlitev le za mlajše od 35 let, prekinitev pogodbe o zaposlitvi zaradi nosečnosti ipd.). O posredni ali prikriti diskriminaciji govorimo, kadar na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanja v podobni situaciji postavljajo posameznico oziroma posameznika v slabši položaj kot nekoga drugega zaradi njene oziroma njegove narodnosti, rase ali etnične pripadnosti, spola, verskega prepričanja, invalidnosti ali zdravstvenega stanja, spolne usmerjenosti ali druge osebne okoliščine (npr. oseba ženskega spola ni sprejeta na specializacijo iz srčne kirurgije, čeprav izpolnjuje pogoje, ženska ne dobi zaposlitve, ker ima majhnega otroka ipd.). Za žrtve diskriminacije je še posebej huda večplastna diskriminacija, o kateri govorimo takrat, ko sovpadeta dve ali več osebnih okoliščin, ki so podlaga za diskriminiranje (npr. 70-letna Romkinja je lahko diskriminirana zaradi spola, starosti in narodnosti).

Posledica diskriminacije je, da je določena družbena skupina odrinjena na rob družbe. Gre za marginalizacijo in siocialno izključenost določenih skupin. Diskriminacija pa ne vpliva negativno le na diskriminirano osebo ali skupino, temveč tudi na celotno družbo, saj znotraj nje povzroča neenakosti ter jo tako šibi. Prav tako so določene oblike diskriminacije podlaga za nastanek novih, nadaljnih oblik diskriminacije.

Pomembna zakona, ki ščitita žrtve diskriminacije sta Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, ki prepoveduje diskriminacijo na vseh področjih družbenega življenja, in sicer tako v javnem kot zasebnem življenju ter Zakon o enakih možnostih žensk in moških.

Koristne povezave:

Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa

Poročilo: anketa o diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti

Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti

Urad varuha človekovih pravic

Evropska komisija

Ženski lobi Slovenije

Društvo informacijski center Legebitra

Pravno informacijski center nevladnih organizacij

Društvo Dih, društvo za integracijo homoseksualnosti

YHD, društvo za teorijo in kulturo hendikepa

Projekt Glasovi otrok

Beseda mobing izhaja iz angleškega glagola to mob, ki v slovenščini pomeni planiti na, napasti nekoga in se je prvotno nanašal na obnašanje živali. Švedski psiholog dr. Heinz Leymann, ki se je v osemdesetih letih 20. stoletja ukvarjal s preučevanjem vedenja ljudi v delovnem okolju, je podal definicijo mobinga: gre za sovražno in neetično komunikacijo ene ali večih oseb v delovnem okolju, ki je sistematično usmerjena na posameznika/ico, ki je zaradi mobinga postavljen/a v nemočen in brezizhoden položaj, v katerem je izpostavljen/a nadaljnemu mobingu. Takšna dejanja se dogajajo pogosto (vsaj enkrat na teden) in daljše obdobje (vsaj pol leta). Mobing je torej premišljeno, načrtno žaljivo vedenje, ki se ponavlja in pusti na žrtvi zaradi pogostosti in dolgotrajnosti sovražnega vedenja občutne duševne, psihosomatske in socialne težave.

Koristne povezave:

Pogum, društvo za dostojanstvo pri delu

Mobbing in Slovenia

Mobing

The Mobbing Portal

Izraz zmenkanje pomeni "dogovarjanje za zmenek ali druženje, druženje samo in ves čas odnosa med fantom in dekletom v obdobju, ko sta par, a še ne živita v skupnem gospodinjstvu". O nasilju med zmenkanjem zato govorimo predvsem v povezavi z mladimi, čeprav se pojavlja tudi pri starejši populaciji. Gre za vse oblike vedenja, ki ga na zmenku stori fant ali dekle, s katerimi prekorači meje druge osebe. Raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve dekleta, ki tudi utrpijo več in hujše nasilje kot fanti.

Več o nasilju med zmenkanjem si lahko preberete tu.

Zloženko Zmenkanje Urada Vlade Republike Slovenije za enake možnosti najdete tu.

Gre za vrsto nasilja, ki ga institucije preko lastnih mehanizmov izvajajo prikrito ali odkrito. Pri tem izvajajo različne vrste nasilja, prisiljujejo, jemljejo svobodo odločanja, marginalizirajo, diskriminirajo, dopuščajo oz. favorizirajo avtoritativno odločanje in hierarhične odnose itd. Pogosto gre tudi za diskriminacijo do določenih sdružbenih skupin (npr. diskriminacija homoseksualnih parov v Družinskem zakoniku, nedostopnost določenih institucij za invalide ipd.).

Veliko tveganj, povezanih s komunikacijskimi tehnologijami, ogroža ljudi na splošno, otroci in mladi pa so še posebej ranljivi, ne le zaradi njihove mladosti, ampak tudi zaradi tega, ker so nove tehnologije mnogo vplivnejši del njihovih življenj. Otroci, mladi (ter do neke mere tudi ženske) so pogosteje tarča t. i. "spletnih plenilcev", ki iščejo ranljive ljudi, ki jih lahko zlorabijo. Anonimnost na spletu jim omogoča, da prevzamejo lažno identiteto, s katero lažje navežejo stik z otroki, mladimi ter ranljivimi odraslimi v klepetalnicah ter spletnih dnevnikih.

IKT lahko povzročitelji zlorabijo tudi za povzročanje spolnega nasilja, saj spolno nasilje prav tako vključuje proizvodnjo, objavljanje, dostopanje in nalaganje spolno nazornih posnetkov otrok. Slednje je postalo velika skrb organov pregona in tistih, ki skrbijo za zaščito otrok po svetu. Z napredkom tehnologije, vključno s tehnologijo za zajemanje slike, kot so na primer digitalni fotoaparati in fotoaparati na mobilnih telefonih, ki jih je lahko skriti ali prikriti, naraščajo »realnočasovne« zlorabe otrok, vključno s primeri, kjer pedofili in drugi storilci/ke zlorabe zaprosijo za določeno aktivnost ali pozo v realnem času in žrtev zlorabe ugodi njegovim/njenim željam. V takšnih primeri je uporabnik/ica teh spletnih strani dejansko priča izvajanju zločina.

Priključitev spletni skupnosti – preko strani socialnih mrež, klepetalnic ali spletnih dnevnikov, spletnega kluba ali igralnega združenja – s seboj prinese možnost, ki ji v resničnem svetu pravimo »nevarnost tujcev«. Odrasli se morajo prav tako kakor otroci zavedati možnosti, da lahko na spletu spoznajo napačne ljudi, starši pa si morajo še posebej zapomniti, da je njihov otrok pred računalniškim zaslonom ali s pogovorom na mobilnem telefonu morda v virtualni množici ljudi, ki si delijo življenje na spletu.

Čeprav je spletno nasilje najpogostejše med mladimi, ga spretno povzročajo tudi povzročitelji nasilja nad ženskami, ki poskušajo partnerico nadzorovati, ji groziti, jo nadlegovati tudi preko mobilnega telefona ali elektronske pošte. Tudi zato ukrep prepovedi pribljiževanja lahko zajema tudi poskuse kontakta preko informacijsko komunikacijske tehnologije.

Nekaj vrst nasilja s pomočjo IKT:

Spletno nadlegovanje (tudi mobilno ustrahovanje)

Spletno ustrahovanje je pojem, ki ga uporabljamo, kadar povzročitelj/ica neki osebi grozi, jo nadleguje, spravlja v zadrego, ponižuje, se iz nje norčuje ali je tarča druge osebe ali skupine preko interneta, mobilnega telefona ali osebnega digitalnega pomočnika.

Kraja identitete

Z vdorom v računalnik, okužbo z zlonamernim programom, t.i. phishing napadom ali zaradi lastne nepazljivosti lahko neznana oseba prevzame vašo spletno identiteto in se začne predstavljati v vašem imenu. Lahko pridobi dostop do vaših osebnih podatkov, denarja ali slik, zavede vaše sodelavce ali prijatelje in okrni vaš ugled.

Seksting

Seksting je pošiljanje/izmenjavanje napol golih ali golih fotografij z vrstniki/icami prek spleta ali mobilnega telefona. Če oseba v kaj takega ni prisiljena s strani druge osebe, je lahko tudi to normalen del odraščanja in razvoja spolne identitete. Take slike in pisma so si ljudje izmenjavali že mnogo pred pojavom interneta, torej to na nek način ni nič novega. Vendar se je potrebno zavedati, da je razširajnje tovrstnih slik mladoletnih oseb po naših zakonih kaznivo in šteje za razširjanje otroške pronografije!

Da se zaščitite pred nasiljem preko spleta, je dobro upoštevati pravila varne uporabe. Pravila poudarjajo, da na internetu ne objavljajte osebnih podatkov; ne objavljajte slik, podrobnosti o kreditni kartici ali banki, če se ne prepričate o varnostii; svojih gesel ne razkrivajte drugim osebam; nikoli se brez dovoljenja ali prisotnosti staršev (otroci) ali ne da bi o kraju in času zmenka seznanili vsaj ene znane osebe (odrasli) ne dogovarjajte za sestanek z osebo, ki ste jo spoznali na internetu; poročajte o vsem, kar se vam v klepetalnici ali drugje na spletu zdi neprijetno ali narobe; ne odgovarjajte na škodljivo, sugestivno ali nesramno pošto in objave; poročajte o neprimernem jeziku ali posnetkih; nikoli se ne pretvarjajte, da ste nekdo drug na spletu; in vedite, če vam nekdo ponudi nekaj, kar izgleda predobro, da bi bilo res, takšno verjetno tudi je.

Preberite tudi Hitri vodnik abc varnosti.

Koristne povezave:

Slovenski prijavni center nelegalnih spletnih vsebin Spletno oko

Center za varnejši internet Safe.si

Spletno nadlegovanje: zloženka

Varni na internetu

Knjižnice Daphne: Nasilje in tehnologija

Projekt Za nenasilje

Za varno uporabo interneta

Izraz zalezovanje ali stalking označuje nezaželene vdore, vmešavanja ene osebe v življenje druge. Za zalezovanje je značilno, da so vdori ali nadlegovanja ponavljajoči in da v žrtvi vzbujajo strah ali zaskrbljenost (Priročnik za žrtve in strokovnjake, Projekt Daphne).

Medtem ko je očitno, da je zalezovanje zelo nadležen pojav za žrtev, se premalo pozornosti posveča morebitnim hujšim posledicam zalezovanja, kot so npr. (poskus) posilstva in (poskus) umora. Zalezovalci/ke so največkrat moški, lahko bivši partnerji/ice, bežni znanci/ke, sodelavc/kei ali popolni neznanci/ke, pri čemer so bivši partnerji najbolj pogosti zalezovalci. Zalezovalec/ka je lahko z žrtvijo v posrednem stiku (pošiljanje pisem, elektronskih sporočil, faksov, sms, daril...) ali neposrednem (zalezovalec/ka osebi sledi, poskuša se je dotakniti ali govoriti z njo, čaka žrtev na krajih, kjer je pogosto ali za njo pošilja pomočnike/ce, kar mu omogoča, da spremlja vsak korak žrtve). Zalezovalec/ka svojo žrtev na različne načine nadleguje, jo spravlja v neprijetne položaje, ji grozi ali fizično napade. Fizični napadi so značilni za tako imenovane »zavrnjene« zalezovalce/ke. Ne morejo prenesti prekinitve intimne zveze in skušajo prisiliti bivšo partnerko/partnerja v nadaljevanje partnerskih odnosov. Pri teh zalezovalcih/kah so zasledili več psihopatoloških znakov ali osebnostnih motenj. Običajno zalezovalci/ke niso nevarni, so le neskončno nadležni in povzročajo zalezovani žrtvi različne neprijetnosti. Bivši partnerji/ke, velja predvsem za moške, pa so lahko tudi nasilni/e.

Koristne povezave:

Umek, Čarman: Ko se zalezovanje konča z umorom

Center za zaščito pred nasiljem

Polnočni klub: Zalezovanje